Vedno bolj se zavedamo, da hrana ni samoumevna dobrina in da ogromne količine hrane, ki romajo v pomije ne kažejo samo na obilje vsega, ampak predvsem na naš odnos do nje. Ker smo tudi vzgojna ustanova, želimo, da vsi, tako zaposleni kot učenci, ravnamo s prehrano spoštljivo. Zavedamo se, da skuhan obrok ne bo vedno vsem po volji, pa če se še tako trudimo zadostiti smernicam zdrave prehrane, okusu otrok in pričakovanju staršev. Kljub želji po vnašanju novih okusov in pripravi novih jedi se zgodi, da je barva hrane odločujoča pri tem, ali bo učenec hrano sploh preizkusil ali ne. Tako bomo nove okuse vnašali še previdnejše in obenem navduševali učence, da vsaj poskusijo novo jed. Tudi že ustaljen jedilnik ni vedno po godu mnogim, zato prihaja do (pre)obsežnih odpadkov. Tudi odsotnost otrok, za katere starši ne sporočijo odsotnosti, botruje temu, da je hrane ob koncu kosila še kar precej v razdelilni posodi.
Po posvetu z vodjo prehrane in kuharjema smo se odločili, da ob 13.55 odpremo kuhinjo za vse tiste učence, ki bi še jedli (dodaten repete) oziroma tiste, ki si obroka ne morejo privoščiti. S tem upam, da bomo racionalnejše ravnali s prehrano, imeli manj odpadkov in zadovoljili vse tiste, ki jih lakota zagrabi pol ure po končanem obroku (saj veste, najstniki v dobi rasti). Poskrbeli bomo tudi za tiste, ki se sicer ne odločajo za obrok kosila.
