Projekt 73

V soglasju s starši in podporo vodstva šole smo se v našem 4. b razredu lotili prav posebnega projekta. Moja želja je bila, da ves višek energije usmerimo v pravo smer, predvsem pa sem želela, da dobijo učenci občutek sodelovanja in povezanosti.

V slogu Toma Sawyerja smo se lotili preureditve učilnice, kjer je bila »navlaka«, ki se je nabirala vrsto let. Dober mesec smo praznili prostor in odnašali stvari k hišniku v zaklonišče. Potrebno je bilo delati usklajeno, na skrivaj, saj nihče na šoli ni vedel, kaj počnemo. Učenci so ob tem izkazali veliko iznajdljivosti, saj so si izmislili nešteto zgodbic za primer,  če so slučajno srečali koga na stopnicah, ki jih je povprašal, kaj delajo (od tega, da so Božičkovi pomočniki, do tega, da za kazen opravljajo družbeno koristno delo).

Po izpraznitvi učilnice smo pisali pismo za donacijo barv. Tovarna JUB d.o.o. nas je kontaktirala in v roku štirinajstih dni smo dobili barve, pribor za pleskanje pa so učenci prinesli od doma. Bilo je vse pripravljeno, jaz pa sem kolebala in kolebala, kako naprej, saj si nisem prav dobro predstavljala, kako se lotiti pleskanja s celim razredom. Misija nemogoče! Na hitro sem povabila starše, da nam pridejo pomagat. Za prepleskanje celotne učilnice smo potrebovali tri dni, o čiščenju pa rajši ne izgubljam besed. Saj veste, ko se barva zasuši, potem pa drgneš in drgneš do nezavesti … Še dobro, da sta na pomoč priskočili naši čistilki s strojno opremo, ker so bila tla res zapacana.

Pri vsem tem pa je najpomembnejše, da je učence skupni cilj – priti do odlične igralnice, čiste, sveže prepleskane, brez nepotrebne navlake – tako navdušil, da so res delali vsi za enega in eden za vse in smo kljub težavam prišli do konca. Prav vsak je pustil delček sebe v tej učilnici, prav vsak se je znašel v novi vlogi.

Dejstvo je, da je naša »misija nemogoče« pri koncu. Pot je bila dolga, a v mnogih pogledih izredno pomembna. Učili smo se potrpežljivosti, vztrajnosti in skupinskega dela. Osmislili smo to pot in če si sposodim misli alpinista Nejca Zaplotnika, ki pravi: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi,«menim, da smo bili uspešni. 

Spoznali smo, da skupaj lahko dosežemo več, in da dokler nekaj ne poizkusiš, ne moreš reči, da se ne da. Vse se da, če se hoče, kajti kjer je volja, tam je pot.

Paulo Coelh pravi, da življenje ni narejeno iz želja, temveč iz dejanj vsakogar izmed nas. Ta učilnica je pravi dokaz za to. Skupaj smo zmogli narediti na prvi pogled nekaj nemogočega.

Zaradi res izjemnega dela, soustvarjanja in kot dodatno motivacijo, sva z učiteljico Marijo Buda pripravili tabor v naravi samo za njih in ga bova izvedli konec šolskega leta. S tem želiva zaključiti projekt in omogočiti učencem še večjo medsebojno povezanost in vključenost tistih, ki so imeli na začetku šolskega leta občutek nesprejetosti, celo izključenosti, kar se je izkazalo s pomočjo socialnih iger in iger vlog.

Za konec gre zahvala vsem tistim, ki so podpirali mene in ta projekt – učiteljici Mariji, vodstvu šole, našemu hišniku, ki nam je bil vedno na voljo za vse naše »muhe« (ki pa jih ni bilo malo – demontaža pohištva, lestev, brusni papir, valjčki, čopiči, vtičnice,… ) in staršem za pomoč pri pleskanju. Brez slednjih ne bi segli do zvezd, saj še do stropa nismo mogli. No, pa šalo na stran ….

Vabim vas k ogledu filmčka, kjer boste v sliki in besedi sledili našemu projektu, prav tako pa si oglejte, kako učilnica izgleda danes.

 

mag. Andreja Troppan

 

Zadnje novice
Vse novice
Skip to content