Planinski izlet na Rožnik

Jutranji hlad sicer ni obetal posebno lepega dne, a nasmehi in pričakovanja učencev 1. in 2. razreda, ki so se v soboto, 10. 10. ob 10. uri zbrali pred šolo, so nebo razjasnili in nam dali dodatno potrdilo, da smo se prav odločili, ko smo planinski krožek ustanovili.

Razdeljeni v štiri skupine smo staršem na hitro pomahali v slovo in se odpravili čez Tivoli proti Cekinovem gradu. Tu nas je že čakala prva naloga. Seveda, vsak planinec mora poznati osnovna pravila obnašanja v gozdu. Dobro poučeni smo nadaljevali pot, ki se je počasi začela vzpenjati.

S pomočjo nalog učiteljice Tine, ki so nas skrbno pripravljene, obešene ali privezane za ograjo oziroma drevo pričakale ob poti, smo odkrivali znake, ki jih uporabljajo planinci. Iskali smo tudi gozdne plodove, rastline in živali ter izvedeli od kod izvira ime Cankarjev vrh in kaj je naš veliki pisatelj sploh delal na Rožniku.

Zanimive zgodbe, nabiranje kostanja in tekanje naprej in nazaj so nas odvračale od misli, kdaj bomo že na Rožniku. Malo pred vrhom nas je že čakal namig, kam se moramo po malici odpraviti, da najdemo skriti zaklad. Malica je bila nekaj posebnega – taka, taborniška ali skavtska –  v smislu vsi za enega, eden za vse.  Dobrote smo si namreč malo razdelili.

Zaradi težko pričakovanega skritega zaklada, smo naš počitek po hitrem postopku končali in se gor za cerkvijo podali. Še dobro, da je učiteljica Tina poskrbela, da učiteljica Andreja z zakladom ni kam odhitela. Bi jo morali videti, kako se je za zaklad »zagrebla« in se razveselila, ko je vrečke bonbonov v roke dobila. A kot rečeno, učiteljica Tina je zaklad rešila.

V škatli s skritim zakladom so se skrivale planinske knjižice. V njih bomo vsakič zapisali naš izlet in z žigom potrdili, da smo se na določenem hribu res ustavili.

Seveda brez sladkanja ni šlo, saj smo vzeli »pot pod nogo« in jo mahnili v dolino. Bonboni so nam dali energijo, tako da smo šli kot bi bili na baterijo. Ja, pa ja. Za hiter spust je zaslužna učiteljica Ina, ki nas je do šole pripeljala na minuto točno. Ne sprašujte pa za tempo …

Zadnja skupina se je kot grozdek okoli učiteljice Nine ovila. Še dobro, da jo je plezanje utrdilo in so njene močne roke z lahkoto ožuljeno deklico nosile.

Pred šolo smo se na hitro poslovili in se vsak po svoje razkropili. Srečni in veseli smo si obljubili, da kmalu spet se bomo v kakšen hrib zapodili.

Zapisala: mag. Andreja Troppan

Prejšnji prispevek