Planinski izlet na Slavnik

Pogled z gora, vonjanje in okušanje pa kar z morja

5.15 zazvoni budilka. Po kratki noči, ki je sledila intenzivnemu zaključku in druženju s starši 3.b, mi počasi v zavest prihaja dejstvo, da ni napaka v nastavitvi ure, ampak da gre zares. Ko se zavem, čemu zvoni tako zgodaj, me preplavi val adrenalina – danes gremo na Slavnik. Ups, pa prav danes. Pa kako je visok Slavnik! Bom sploh zmogla? Še najmanj od vsega me je motila vročina, saj imam s seboj vedno prvo pomoč – »špricalko« z vodo.

Vsa ta vprašanja so izgubila pomen tisti trenutek, ko sem v supergah, z nahrbtnikom na rami, stopila skozi vrata in se odpravila proti avtobusni postaji. Bila sem tako zgodnja, da v vsej ulici nisem srečala nobenega pasjega spremljevalca, avtobus pa je bil prazen in je suvereno peljal mimo vseh postajališč, saj nikoli nikjer nihče ni čakal. Jaoj, smo pa zgodnji danes!

Še sreča, da sem v mestu, na postajališču Ajdovščina, uzrla učenca 5.c, ki je v popolni opravi čakal na bus, saj bi mi od čakanja na naslednjo vožnjo, zagotovo postalo dolgčas.

Planinci so se držali dogovorjene ure (zbor 6.45), zato smo lahko takoj po opravljenih formalnostih s strani policistov, krenili na pot, ki nas je vodila po avtocesti do razcepa Kostelec, potem pa proti vasi Podgorje, kjer smo parkirali, se namazali, pošpricali proti vsem tamkajšnjim gomazečim avtohtonim žužkom in »vzeli« pot pod noge.

Na Slavnik, ki je mimogrede, visok 1028 m, vodi več poti. Izbrali smo lažjo, kjer je predviden čas za običajne pohodnike, eno uro in štirideset minut.

No, mi smo bili vse prej kot običajni – 25 razigranih otrok in 4 spremljevalke. Presenetili so nas prvošolci, ki so kot mladi gamsi premagovali pot v hrib s takšno lahkotnostjo, da smo se lahko le čudili. Narekovali so nam izjemen tempo, ki smo se mu drugo in tretješolci kar malo uprli in več časa namenili klepetanju, nabiranju rožic za polepšanje pričeske, hecanju, prepevanju.

Pot do koče na Slavniku je tako trajala dve uri in pol. Imeli smo štiri postanke, na katerih smo se okrepčali, opravili blagovno menjavo sladkarij in pili, pili, pili. Glede na to, da je večji del poti potekal skozi gozd na osojni strani hriba, nismo imeli težav s pretirano vročino in direktnim soncem. Zadnji del poti, vzpon po planoti pa nas je pričakal z veličastnim razgledom in prijetnim pihljanjem vetra, ki je pobožal vse naše čute.

Sledilo je obvezno žigosanje planinskih izkaznic, počitek (no ja, v glavnem je bil čas bolj namenjen igri in klepetu, saj neke utrujenosti sploh ni bilo zaznati), kosilo in spust v dolino. Tokrat je bila ekipa bolj uigrana, ni bilo »zajcev«, ki bi narekovali tempo. Potrebe po številnih postankih ni bilo, tako da smo se zadovoljili le z dvema, krajšima, ki sta bila namenjena pitju vode, ohlajevanju razgretih teles z vodno pršilko in dodatnemu mazanju s kremo za sončenje. Monotonost spusta in težko pričakovanje kopanja v morju, sta botrovala številnim vprašanjem, koliko imamo še do avtobusa.

Po slabih dveh urah smo že sedli nanj in po 20 minutah sprva zavonjali, po utaboritvi na plaži, pa še okušali morje. Ankaranska plaža v kampu sicer ni »bog ve kaj«, ampak v prijetni družbi, to sploh ni pomembno. Topla voda, namakanje in čofotanje, pri starejših pa plavanje in skakanje s premičnega splava, sta zadovoljila še tako zahtevnega planinca.

Med enim in drugim kopanjem pa seveda obvezen sladoled, plezanje po igralih, popoldanska malica in ponoven skok v vodo. Za mnoge je bil še kako »obvezen«, saj se je čokoladni namaz v veliki meri znašel ne le na kruhu, temveč povsod po telesu. Pogled na naše «taborišče« je bil obupen – razmetane brisače, kopalke in »gate« vsepovsod, a važno je bilo, da smo za seboj vse pospravili in se prijetno utrujeni, predvsem pa polni vtisov, odpravili proti Ljubljani.

Za pikico na i so si planinci med vožnjo ogledali še otroški animirani film in se pri tem ravno prav odpočili, da so lahko med tekanjem in igro na travniku v Tivoliju, pričakali svoje starše.

Polni vtisov, prijetno utrujeni, še malček razigrani so se vrnili v objeme svojih staršev, me – spremljevalke, pa smo srečne in zadovoljne obkljukale izpeljani izlet in si obljubile, da ga ponovimo ob letu osorej.

mag. Andreja Troppan

Zadnje novice
Vse novice
Skip to content