V sredo, 17. 9., smo se s šolo odpravili na Koroško. Ob 7.15 smo se zbrali v Tivoliju in se ob 7.30 z avtobusom odpeljali v Mežico. Pot je trajala okoli tri ure. Približno ob 11.30 smo prišli v rudnik svinca in cinka v Mežici.
Z majhnimi vagončki smo se odpeljali v notranjost rudnika. Vodič nas je vodil po rudniku in nam o njem povedal veliko zanimivosti. Npr. da ta rudnik ni bil nevaren, ker so kamnine v njem trdne in se ni nič zrušilo, vendar so se večkrat zgodile nesreče z razstrelivom. V rudniku niso delali samo moški, ampak tudi ženske in otroci, starejši od 10 let. Včasih so se luči ugasnile in nekateri rudarji so se izgubili. Če so bili takrat čisto tiho, so lahko slišali hudiča Picparkelja, v katerega so verjeli. Po končanem ogledu rudnika smo se z vlakci odpeljali ven.
Okoli 13.00 smo se z avtobusom odpravili na OŠ Prežihovega Voranca, kjer smo imeli kosilo. Jedli smo meso in krompir. Ko smo pojedli, smo se ob 14. uri odpeljali na Prežihovo domačijo. Tam je živel Prežihov Voranc med desetim in sedemnajstim letom. Njegove rojstne hiše nismo videli, ker je zgorela. Nam je pa vodnica pokazala, kje je Pekel, ki se ga je Voranc bal. Ogledali smo si tudi njegovo hišo in kaščo ter izvedeli nekaj zanimivosti o njem. Bil je politik, ne samo pisatelj, šele z zadnjih letih življenja je napisal večino njegovih del. Njegova mama ga je navdušila za branje in pisanje, bil pa je tudi v zaporu in boril se je v vojni.
Ko smo si ogledali domačijo, smo se okoli 16.00 z avtobusom odpravili nazaj v Ljubljano. Ekskurzija je bila zanimiva in izvedela sem veliko novega.
Marli Piletič Železnik, 7. b
